ATENEY - RUSSIAN INTERNATIONAL EDITION
Tulaev.ru

Ŕňĺíĺé

Đîäîâĺä

Ĺâăĺíč˙

English

Español

Deutsch

Polski

Français

Áĺëŕđóńü

Áúëăŕđč˙

Đîńńč˙

Ńđáč˙

Óęđŕżíŕ

Slovenija

India
LINKS
CONTACT
ARCHIVES
FORUM
Rambler's Top100

Pavel Tulajev
VRNITEV JURIJA VENELINA

VRNITEV

   Ime uglednega ruskega zgodovinarja – slovanofila Julija Ivanoviča Venelina (1802 - 1839; dvestoti jubilej, ki smo ga praznovali predlani) ne sme utoniti v pozabo. Njegov znanstveni prispevek k slavistiki je tako pomemben, da je delo tega zanesenjaka nemogoče zamolčati. Kljub vsemu je usoda njegove ustvarjalne dediščine tragična, čeprav šteje na desetine del. Pomembne Venelinove raziskave o zgodovini starodavnih Slovanov, ki so polne odkritij in pogumnih hipotez, so dolgo ostajale v senci popularnosti znamenitih klasikov v opombah in kritičnih replikah retrogradov normanske šole. Kaj je razlog te krivice?

   Paradoks razumevanja dediščine J. Venelina je v tem, da je njegova prva in najbolj znana knjiga Starodavni in sodobni Bolgari v političnem, demografskem, zgodovinskem in verskem odnosu do Rusov (1829) izzvala še za življenja avtorja mnogo sporov in lažnih govoric. Postala je glavni predmet pozornosti kritikov in raziskav, svojevrstna senzacija. Fundamentalni drugi del »zgodovinsko-kritičnih raziskav Jurija Venelina«, posvečen predvsem starodavni Sloveniji, kot tudi po obsegu manjša dela so ne glede na njihov posmrtni izzid na splošno ostala brez zaslužene pozornosti.
 

ZAČETEK ŽIVLJENJSKE POTI

   Venelin se je rodil leta 1802 v vasi Nagy-Tibava (Velika Tibava) v karpatskih gorah pod imenom Georgius Hutza. Takrat je to bil madžarski predel v sestavi avstrijskega imperija, sedaj je to zahodna Ukrajina. Sam zgodovinar se je imel za Karpato-Rusa. Priimek Venelin (Venelovič) in rusko ime Jurij je prevzel že kot odrasel, ko se je odselil v Rusijo.

   Oče Georgija Huca je bil protojerej (v pravoslavni cerkvi naslov višjega duhovnika) Verhovine in sin je tudi želel pridobiti duhovniško izobrazbo. Po gimnaziji v mestu Ungvar (današnji Užgorod) je sprva postal gojenec lokalnega seminarišča, leta 1821 pa dijak liceja. Prav tam je prvič prišel v stik s svetom znanosti in se poglobil v antično zgodovino. S študijem filozofskih predmetov je nadaljeval na lvovski univerzi, ki je bila takrat eden osrednjih kulturnih in verskih centrov Evrope.

   Na univerzi je kot študent dobil možnost poslušati predavanja najboljših mestnih profesorjev, v študentski knjižnici pa prebirati izvirnike klasikov svetovne zgodovine in literature. Že takrat so njegovo slovansko dušo privabljale domorodne starodavnosti antične dobe, vedoželjni um pa »zgodovinsko sporna in temna mesta, ki so zahtevala pojasnil«. Plodovi izobrazbe so tako navdušili mladeniški um, da se je odločil vse svoje ustvarjalno življenje posvetiti znanostim. To pa je pomenilo, da se mora odpovedati karieri duhovnika, in Georgij se je odločil za ta drzen korak. Skupaj s svojim bratrancem Ivanom Ivanovičem Molnarjem se je mladenič odločil bežati v Rusijo in presekati vse svoje verske in družinske vezi.

   V letih vladanja Aleksandra I. je ruski imperij vstopil v dobo svojega razcveta. Še so bili sveži spomini na slavne zmage nad Napoleonovo vojsko, svečane procesije Kozakov skozi slavolok zmage v Parizu in Sankt-Peterburgu. Osvobojena Evropa, ki se je podredila politični volji Svete alianse Rusije, Avstrije in Prusije, je vneto pretresala odločitve diplomatskih kongresov o preureditvi sveta. Pogledi aristokracije so se z radovednostjo in ljubosumjem obrnili na Severo-Vžod. Po liberalno-monarhistični, razsvetljeni plemiški Rusiji je hrepenelo tudi srce mladega karpatskega Rusa.

   Njegova pot ni bila premočrtna. Sprva je hotel po morju prek Trsta, Carigrada in Odese. Vojna na Balkanu je te načrte onemogočila in moral je ubrati drugo pot z dolgimi postanki. Spomladi leta 1823 je Georgij Huca z bratom nelegalno prečkal mejo v Karpatih in pripotoval v Kišinjov, od tam se je čez eno leto odpravil v Moskvo. Tu se je leta 1825 pojavil nov državljan z imenom Jurij Ivanovič Venelin. Najprej je poiskal svojega rojaka, znanega slavista in pedagoga Ivana Semjonoviča Orlaja (1771 - 1829), avtorja prve zgodovine Karpatov v ruščini, ter ga prosil za pomoč pri iskanju službe. Ta se je odzval na mladeničevo prošnjo z raumevanjem, vendar mu je svetoval, naj se loti »bolj koristne znanosti« – medicine. Venelin se je bil primoran začasno sprijazniti z usodo in vpisal se je na medicinsko fakulteto, kjer se je učil še tri leta. Leta 1829 je postal zdravnik, vendar je na koncu ta poklic le opustil in se, sledeč klicu svoje duše, popolnoma posvetil humanističnim znanostim.

   V študentskih letih je Jurij Venelin dan in noč študiral klasična dela in izvirnike v starodavnih jezikih. Na srečo mu je izobrazba to omogočala. Poleg grščine in latinščine je bral v nemščini, francoščini, angleščini, italjanščini, španščini, uporabljal je madžarščino in romunščino, da slovanskih jezikov niti ne omenjamo. Že v knjižnici univerze v Lvovu je ukažejni Rusin začel prepisovati dragocene zgodovinske podatke o Slovanih in sorodnih plemenih iz Strabona, Kornelija Nepota, Tacita, Plinija, Kasiodorja, Jordanesa, ki so bili zbrani v zbirkah, kot je Monumenta inedita rerum Germanicorum. Posebno pozornost je Venelin posvečal zgodovini Bizanca, prepisi o njej so zapolnili celih pet zvezkov. Tu so bili tudi njegovi lastni prevodi iz cesarskih kronik in fragmenti iz bizantinskih pisateljev, ki jih je jemal iz antologije Corpus historiae Bizantinae, ter spisi avtorjev novejšega časa – Gibbona, Šafa, Manharta, Kera in drugih. Skupaj so študentovi delovni zvezki tvorili svojevrstno prenosno knjižnico, tematsko »podatkovno bazo«, če uporabimo računalniško terminologijo.

   Takole riše portret našega avtorja njegov brat, ki ga je najbolje poznal v njegovih mladeniških letih: »Pri krepkosti telesa se je odlikoval tudi z atletskim ustrojem duha: silen um, globina poznavanja, ki se je vzpenjala do silovitih pesniških zamaknjenosti, redka sposobnost osredotočiti sile duha na en predmet in se abstrahirati od vsega predstavljajo njegovo notranjo fizionomijo. Njegova marljivost in intenzivno razmišljanje sta bila osupljiva. V sebi je že zgodaj začutil sposobnost za zgodovino in če se mu je še tako upiral, ga je notranji glas vračal k njej in ga vrnil dokončno.«

   Ker se Venelinu ni posrečilo takoj zaposliti v svojem poklicu, se je zaradi zaslužka zaposlil kot domači učitelj. Pedagogika ni bila njegov cilj, čeprav so se med učenci znašli zanimivi ljudje, takšni kot Konstantin in Ivan Aksakov, bodoča ideologa slovanofilstva. Glavno je bilo to, da je poklic učitelja dajal znanstveniku tako prepotrebni svobodni čas, ki ga je v celoti porabil za raziskave.

   Bleščeča izobrazba, dobra vzgoja in osebne kvalitete so pred mladim znanstvenikom odpirale vrata gostoljubnih hiš aristokratskih salonov Rusije. Venelin je zahajal k zgodovinarju in pisatelju M. P. Pogodinu, srečeval se je z A. S. Homjakovom, I. I. Sreznjevskim, objavljal je svoje članke v popularni periodiki tistega časa: Moskovski vestnik, Teleskop, Otečestvenije zapiski, Žurnal Ministrstva narodne prosvete itd.

   Povsod je ustvarjal atmosfero slovanofilstva. Prek A. F. Veltmana, raziskovalca antike in bodočega direktorja Muzeja orožja v Moskvi, je Venelin morda vplival celo na Puškina, ki je prav v teh letil ustvaril znamenite Pesmi zapadnih Slovanov. V svojem eseju o Pesnitvi o pohodu Igorjevem je Puškin uporabil slovenski pregovor v originalu: Kar gospoda stori krivo, morajo kmetje plačati živo.

   V pogovorih je Venelin pogosto izražal svoj utemeljeni protest proti takrat v Evropi prevladujoči nemški kritični šoli. Kot poznavalec izvirnikov in mnogih zanesljivih podatkov o starodavnih Slovanih je negodoval nad nepremostljivo skepso normanistov-zahodnjakov, ki so s svojo razredno aroganco zavirali razvoj domače znanosti. »Nemci vso evropsko slavo pripisujejo sebi,« je nejevoljno pisal naš slovanofil. Pri tem se je skliceval na svoj neizdani arhiv, za izdajo katerega ni imel sredstev.

   Venelinu je ponudil svojo pomoč M. P. Pogodin, akademik peterburške znanstvene akademije, izdajatelj Moskvskega vestnika in Moskovitjanina. Ta uglednež stare šole ne le da je samo z zanimanjem poslušal argumente mladega romantika, temveč ga je tudi nagovoril, naj pusti medicino, da bi v svojih tiskanih delih »sporočil znanstvenemu svetu drzne in izvirne hipoteze o Slovanih in njihovih imenih.«
 

PRVA KNJIGA

   Priprava prve knjige je vzela približno eno leto. Ker Jurij Venelin pred tem ni mogel ničesar objaviti, je zbral v prvi del vse, kar se je na temo nanašalo neposredno ali posredno. Zato v monografiji Starodavni in današnji Bolgari (1829) ne velja videti le zgodovine enega (balkanskega) naroda. Dejansko je bil ta prvi del posvečen pregledu splošne starodavne zgodovine vžodnih Slovanov.

   Venelin ižaja iz splošne domneve, da so Slovani staroselci v Evropi, skupaj z Grki in Rimljani. Še več, trdi, da je razvejenost slovanskega naroda kot stebla bila starejša kakor razvoj Grkov in Rimljanov kot vej. V času razcveta Aten in vzpona Rima »so bili Slovani že scela razdeljeni na plemena«. Takrat so nosili drugačna imena, na primer Skiti, Goti, Vandali. Bolgari so bili po njegovem mnenju tudi eno iz vžodnih slovansko-ruskih plemen, ime so dobili po reki Volgi (Volgari). V zahodno Evropo so prišli pod imenom Hunov in pod vodstvom velikega Atile, ki je s silo in modrostjo osvojil širna ozemlja od Volge do Sene in povzročil, da so Rimljani trepetali od strahu. V zaključku avtor analizira »vojaško-politično vlogo, ki jo je igrala Rusija (Bolgaro-Rusija) v Evropi in vladavino Atile s prevlado nad drugimi državami.«

   Prav to izenačevanje mnogih vžodnoevropskih plemen s Slovani, Rusi, v katerem se je zrcalila avtorjeva želja obravnavati starodavne dogodke skozi prizmo sodobnosti, je izzvalo kritičen protest pri voditeljih akademske šole. In delno so imeli prav. V patriotični gorečnosti je Venelin imenoval Hune »sinovi Rusije«, Slovenijo »Jadranska Ukrajina«, Merovinge »Mirovičani«, Atilo pa »ruski car«.

   Ali to pomeni, da je bila avtorjeva metoda omejena na rusofilske epitete in slovanomanijo? Ne, ne pomeni. Avtor je sam priznaval, da je poglavje o Atili najšibkejše od vseh. Pisal je, da je v prvem delu njegovih raziskav »še mnogo nedovršenega in še mnogo bi bilo možno povedati v bran in pojasnilo vsega tega«. O svojem razumevanju metode, ki se je razvila v polemiki z zahodnjaško šolo, je rekel naslednje: »Daleč sem od tega, da bi, podobno tem znanstvenikom, vse pripisoval Slovanom. Kot zgodovinar ne pripadam nobenemu plemenu na zemeljski obli. Priznavam, da se v tej gotski ali obči germanski zmedi skriva tudi pomemben del dojčerskih plemen. Potrebno se je le pošteno oznojiti pri raziskavah, da bi ugotovili njihovo pravilno mesto tako v zgodovini kot v Nemčiji. Predstavil sem le skupne poteze ali glavni temelj. Ostale podrobnosti bodo pojasnile bodoče raziskave.«

   Takšno možnost mu je usoda na srečo podelila. S. T. Aksakov, oče kasneje slavnih Venelinovih učencev in gojencev, mu je izprosil znanstveno potovanje na jug Evrope. Bilo je uradno vknjiženo kot službeno potovanje ruske cesarske akademije, »z Najvišjim Carskim Imperatorskim dovoljenjem«. Na državne stroške se je mladi avtor, ki je bil že znan kot slovanofil-poliglot, odpravil na znanstveno potovanje. Cilj tega edinstvenega arheografskega potovanja je bil v tem, da bi »pregledal po možnosti vse v tamkajšnih samostanih in drugih knjižnicah ohranjene tiskane knjige in rokopise v slovanskih narečjih in v jeziku moldavskem, vlaškem in grškem«. Dolžan je bil zbirati spomenike folklore, iskati neznane letopise, delati odtise iz najbolj dragocenih rokopisov. Naročeno mu je bilo tudi, da se temeljito nauči sodobne bolgarščine, da bi kasneje lahko napisal slovnico in manjši slovar.

   Naloženo je Venelin uspešno opravil. V rusko akademijo je bilo izročeno 66 dokumentov in 20 odtisov, vključno iz arhivov in knjižnih fondov Bukarešte, ki jih je Venelin zbral med svojim potovanjem v letih 1830 - 1831. Slovnica sedanjega bolgarskega narečja je bila končana leta 1835. Natisnjena kljub temu ni bila, ne glede na pozitiven odziv akademika Vostokova. Ostala dela so bila izdana kasneje, posmrtno. Vlaho-bolgarski ali djako-slovanski dokumenti, ki jih jih je zbral in opremil s komentarjem Jurij Venelin so zagledali luč leta 1840, Bolgarske pesmi iz zbornikov J. I. Venelina pa je publiciral P. A. Bessonov leta 1855.

   Da bi razumeli bolgarofilijo našega avtorja, je nujno upoštevati zgodovinsko ozadje, na katerem so se odvijale na prvi pogled od sodobnosti oddaljene raziskave. V začetku XIX. stoletja se je balkanski polotok z njegovimi severnimi mejami nahajal pod oblastjo osmanskega imperija. Muslimanski jarem je povzročal protest med podjarmljenimi Srbi, Hrvati, Bolgari, Grki, Romuni in Moldavci. Sami se ti narodi jarma niso mogli osvoboditi. Na severovžodu so imeli samo enega zaveznika – ruski imperij. Njegov obstoj je povzročal neprenehne turško-ruske konflikte v črnomorskem področju.

   Nova vojna med muslimani in kristjani se je začela v letih 1828 - 1829, prav takrat, ko je bil Jurij Venelin pri koncu s svojo knjigo o Bolgarih. Z izgovorom misije za ohranitev miru v Grčiji, kjer je izbruhnil upor, je združena eskadra Rusije, Anglije in Francije potolkla turško-egiptovsko floto. V odgovor na »sveto vojno«, ki jo je objavil sultan, je ruska vojska forsirala Donavo in osvojila Varno. Junija 1829 so prešli prek Balkana in zavzeli Adrianopol, blizu prelivov. Da bi obdržali Carigrad (Konstantinopel), so bili muslimani prisiljeni skleniti mir z velikimi koncesijami. Po adrianopoljskem miru je poleg Krima, ki je bil priključen k Rusiji že leta 1783, cesarstvu pripadlo tudi ustje Donave in črnomorska obala Kavkaza od Anape do Potija. Preliva Bospor in Dardanele sta takrat postala prosta za plovbo ruske trgovske flote. Grčiji je bila dana samostojnost, Moldavija, Valahija in Serbija so dobile razširjeno avtonomijo.

   Bolgarija ni dobila podobnih pravic, vendar je bila notranja ureditev do neke mere ublažena. Med drugim so njeni prebivalci dobili pravico neovirano emigrirati v Rusijo. V letih 1829 - 1830 se je začela množična selitev Bolgarov v južne predela cesarstva, predvsem v Odeso in Kišinjov, kjer je Venelin sklenil svoja prva poznanstva z begunci. V sami Bolgariji pa je naraščalo narodnoosvobodilno gibanje, ki je pripravljalo temelje bodoči neodvisnosti. Zato je bil torej izobražen in v balkanskih problemih izveden Rusin poslan na znanstveno potovanje.

   Venelinova dejavnost ni pri Bolgarih izzvala le simpatije in izbruha hvaležnosti. V znamenje globokega priznanja J. Venelinu za to, kar je naredil za njihov narod na področju zgodovine, folkloristike in jezikoslovja, so mu bolgarski begunci še za njegovega življenja napisali odo, po smrti pa postavili spomenik na grobu v Danilovem samostanu z ganljivim posvetilom: »Prvi je spomnil svet na pozabljeno, vendar nekdaj slavno in mogočno pleme Bolgarov in je goreče želel njihovega preporoda. Gospod, usliši molitev služabnika Tvojega«.

   Ne bomo pozabili, da so prav s sredstvi bolgarskih naročnikov hranitelji avtorskih rokopisov zmogli izdati (skupna naklada je bila 319 izvodov) drugo Venelinovo knjigo, tisto, katere reprint ponujamo vaši pozornosti. Zaradi tega prozaičnega razloga je bila samostojna raziskava Jurija Venelina Starodavni in današnji Slovenci prvič natisnjena ne kot posebna monografija pod lastnim imenom, ampak kot drugi del avtorjevih zgodovinsko-kritičnih raziskav in naj bi nadaljevala prvo knjigo. Ta paradoks je bil dokumetarno predstavljen v Dodatku, kjer so poimensko našteti vsi »skrbniki entuziastov Bolgarske slave, ki so izkazali prijaznost in se podpisali na 2. delu raziskav g. Venelina in podprli njen izid«.
 

STARODAVNI IN DANAŠNJI SLOVENCI

   Nima vsak bralec rad, da mu komentirajo knjigo, ki jo drži v rokah. Mnogi izpuščajo predgovor, ker »je odveč«, ali pa ga prelistajo brez posebne pozornosti. Zato se nadejamo prenikavosti izobraženih ljudi. Pa vendarle nekatere stvari zaslužijo, da se nanje obrne posebna pozornost.

   Predvsem naj omenimo, da se tako fundamentalno delo ni moglo nenadoma pojaviti na svetu. Pred tem so bile znanstvene raziskave, konspekti in prevodi, številna neobjavljena dela. Poleg starodavnih grških, rimskih in bizantinskih avtorjev je Venelin preštudiral vse njemu dostopne slovenske slovnice, dela znamenitega slovenskega zgodovinarja A. Linharta, njegovega še bolj znamenitega rojaka J. Kopitarja (velika filološka avtoriteta v tedanji Evropi, učitelj F. Miklošiča), slovenskega polihistorja J. Valvazorja, etnografske zbornike Srba V. Karadžića, hrvaškega arheologa M. Katančića, Slovaka P. Šafařika. Kritično je preštudiral tudi knjige takšnih nemških avtorjev, kot so Bayer, Sčlözer, Herder. K vsemu prebranem je Venelin dodal svoje pomembene izkušnje lingvista in popotnika, kar mu je omogočilo priti do širokih povzetkov.

   Pripravo knjige je avtor začel že leta 1834, kmalu potem, ko je dobil naziv rednega člana Društva zgodovine in starodavnosti Rusov (1833). Ta se je nadaljevala s presledki v času, ko je bil zaposlen kot razredni inšpektor moskovskih šol (1836 - 1838). Nepričakovna smrt J. Venelina 26. marca 1839 je delo prekinila.

   Osamljenost, izčrpajoče delo po službi, ravnodušnost okolice, revščina in težki notranji konflikt, zaradi katerega se je počutil kot v tujini, vse to je naposled privedlo do srčne bolezni. Ko je pri Venelinu nastopila kriza, se je odpravil v univerzitetno kliniko, kjer zanj niso našli proste postelje. Čez nekaj ur, pred jutranjo mašo Svetle nedelje, je umrl na rokah svojega brata.

   I. I. Molnar, ki je postal varuh Venelinovega arhiva, je moral dokončati tudi odloženo monografijo. Ni le pripravil končane rokopise za tisk, ampak je tudi vključil v izdajo vse, kar je imelo neposredno zvezo s Slovenci, in tako je dopolnil prvotno verzijo skoraj za sto strani. Izpopolnil je nedokončano karto Slovenije. Ivan Ivanovič, kot nihče drug, je razumel pomen edinstvenega dela svojega sorodnika in somišljenika, zato je v predgovoru drugo Venelinovo knjigo imenoval »eno od globokomiselnih stvaritev ruske znanstvene literature«.

   Polni naslov knjige je: Starodavni in današnji Sloveni v političnem, narodopisnem, zgodovinskem in verskem odnosu do Rusov. Zgodovinsko-kritične raziskave Jurija Venelina. II. del. Naslov ima mnogo skupnega s prvim delom, vendar so tu predmet raziskave "dunajske pokrajine Slovencev". Izdaja tiskarne moskovske univerze šteje 326 strani in vsebuje čudovit gravurni portret avtorja, kratek predgovor M. Pogodina, esej I. Molnarja Poteze iz zasebnega in znanstvenega življenja Jurija Ivanoviča Venelina z neobhodnimi komentarji, vloženo karto »Slovenije ali dunajskih ozemelj v času prvih štirih stoletij«. Na naslovni strani dela je navedena letnica 1841, biografski esej je označen z letnico 1846. To pomeni, da je bila izdaja zadržana ali pa je bila načrtovana kot nadaljevanje dela, ki ga je pripravil sam avtor.

   V Rusiji je to bila prva raziskava, posvečena zgodovini Slovencev. Slovenija je bila takrat del avstijskega imperija in tam sodobniki Slovanov niso delili na različne etnične kategorije. Venelin, ki se je sam rodil ob vžodni meji tega imperija, je prvi postal pozoren na to, da Slovenci, ki so umetno razdeljeni med različnimi deželami, tvorijo skupen narod. Iz zgodovine je bilo avtorju znano, da so bile vsa Štajerska, Karantanija, južni del Avstrije, del Tirolske in vsa zadonavska Madžarska naseljene s Slovenci (navedel ni le Beneških Slovencev, živečih v Gorici in jadranskem primorju). Vedel je tudi, da so bili Slovenci avtohtoni prebivalci Panonije in Vžodnih Alp, v nasprotju s kasneje na Balkan prispelimi Hrvati in Srbi. Po Venelinovem mnenju je bil del Slovencev izrinjen s prvobitnih pokrajin za Donavo na sever, kjer so se oblikovali kot subetnos s podobnim samonazivom Slovaci (Slovaki) in Slovensko (Slovakija).

   Poskus ugotoviti sorodniške vezi med različnimi evropskimi plemeni ni pomenil, da je avtor brez razlike vse Slovane metal na en kup. Venelin je razlikoval pojma Slovani in Slovenci. Razliko med slovanskimi jezikovnimi skupinami je razumel boljše in ne slabše od svojih oponentov. Pisal je: »Narečje Slovenec se razlikuje od vseh drugih slovanskih narečij; Slovenec ni ne Čeh, ne Srb, ne Poljak, ne Hrvat, ne po imenu, ne po narečju, ne po oblačilu, ne po navadah, ne po zgodovini«. Preprosto, raziskovalec-slovanofil je, drugače od kritikov nemške šole, ki so zavestno in ne po naključju vnašali razkol v slovanski svet, iskal to, kar je združevalo naše prednike.

   Prav Venelin je prvi vpeljal v literaturo naziv Slovenija, ki ga takrat še ni bilo na politični karti sveta. Deset let pred slovenskim pesnikom J. Veselom Koseskim, ki je uporabil ta naziv v odi v čast avstrijskega imperatorja Ferdinanda I., ko je ta obiskal Ljubljano, je ruski zgodovinar preroško utemeljil to prihodnje politično in zemljepisno ime. »Če bi bilo v sedanjem letu 1834 nujno poimenovati del dežel in samo ilirsko kraljevino po imenu njihovih prebivalcev, bi jo morali imenovati Slovenija, Slowenen land, la Slovenie,« je pisal Venelin v uvodnem delu knjige.

   Ta točna politična napoved govori ne le o ostroumnosti avtorja, ki so mu dolžni zahvalo predvsem prebivalci današnje Slovenije, pred kratkim slaveče desetletnico svoje samostojnosti, temveč tudi o pomenu temeljnih zgodovinskih raziskav na splošno. Kako bi se lahko spremenila evropska politika Rusije, če bi ta upoštevala vsaj najbolj očitna dejstva sorodnosti slovanskih narodov. Naj v zvezi s tem spomnimo na anekdoto iz zgodovine kongresa Svete alianse leta 1821 v Laibaču (tako se je takrat imenovala Ljubljana). Med državnimi pogajanji, ki so potekala v nemščini, so diplomati iz slovanskih držav nenadoma ugotovili, da se lahko sporazumevajo med seboj v svojih jezikih.

   Temeljno znanje je avtorju omogočilo postaviti zbrana arheološka in pisna dejstva v logičen model razvoja. Po splošnem pregledu enciklopedičnih podatkov o Sloveniji, njeni geografiji, prebivalstvu, jeziku, in po uvodu v bibliografijo je Venelin formuliral svojo kronološko šemo. Razdelil je zgodovino Slovencev na štiri velika obdobja: 1) keltsko, tedaj so pokriti s keltskim mrakom ali molkom; 2) rimsko, pod vladavino Rima: od Avgusta do Atile – od Kristusovega rojstva do leta 450; 3) rusko, od Atile do Karla Velikega, tj. 450 - 800; 4) frankovsko, in kmalu nemško – od Karla Velikega do XIX. stoletja. Vsa imena obdobij so pogojna, kajti odsevajo avtorjevo razumevanje zgodovinskega procesa, vendar niso nič slabša, kot sta zamegljena pojma »antika« in »srednji vek«.

   Nadalje avtor opisuje starodavna ozemlja in na njih naseljena plemena: Benetke, Kranjsko, Istro, Panonijo, Norik, Retijo, Vindelicijo, Dalmacijo, Ilirijo. Piše, da so bili staroselski prebivalci Slovenije Veneti (Venedi, Venti), dokazuje sorodniško vez Vendov-Slovanov z Vandali. V tem pomembnem vprašanju avtor Starodavnih Slovenov na splošno nadaljuje linijo M. Lomonosova, V. Tatiščeva in J. Potockega, čeprav ni izenačeval Henetov, potomcev Eneja iz Troje, z baltiškimi Vendi. Izognil se je zanki, kot je sklep, da »Etruski so Rusi«, razložil pa je sorodniške vezi Retov (Retijcev, Rezijcev) in Slovencev, katerim sta kasneje posvečala svojo pozornost I. Sreznjevski in J. Baudouin de Courtenay. V odstavku Germani niso Nemci avtor z lahkoto dokazuje očitno: Germanija se je vedno imenovalo ozemlje, na katerem so živela mnoga slovanska plemena, med drugimi davni predniki današnjih Srbov.

   Imperialne vojne Rima na severu je Venelin prikazal kot postopno osvajanje Slovenije (1., 2., 3. slovenska vojna). Tu je načelno pomembna sprememba zornega kota, da bi odvadili bralca, vzgojenega ob Zapisih o galski vojni Julija Cezarja, gledati nase z očmi okupatorjev. Avtor odkriva, kako je nekdaj svobodna država, ki so jo vodili plemenski župani (od slovanskega »pan« – gospod) in ki je zmogla zbrati vojsko 180.000 mož, postala rimska provinca.

   Zgodovinska podoba je še posebej nazorna, ko študiramo karto »dunajskih pokrajin«. Nenavadno je videti številna plemena Vendov, Vanov, Retov, Karnov, Bojev, Panoncev, Hrvatov in drugih Slovanov, razdeljena ne s političnimi mejami, ampak zgolj z gorskimi grebeni in rekami, po katerih so si pogosto dajali imena. Podobno karto razselitve sorodnih plemen Karantanije (srednjeveške Slovenije) v dobi Karla Velikega je sestavil slovenski zgodovinar in literat Anton Linhart (1756 - 1795), avtor knjige Versuč einer Gesčičte von Krain und der übriger südličen Slaven Österreičs (1791). Zaradi jasnosti je podpisoval na določenih mestih karte »Slavi seu Vinidi« (»Slovani ali Vinidi«).

   Velik pomen je Venelin videl v dokazovanju povezanosti med Skiti in Rusi. Kazal je na njihovo skupno ozemlje, na podobnost atropoloških tipov (Skiti so bili svetlolasi in modrooki), v dopolnilo pa navaja citate iz srednjeveških avtorjev: Nikite Honijskega o »Rusiji, ki jo tudi Skitija imenujejo« in Leva Diakona o »Tavroskitih, v njihovem jeziku Rosi imenovanih«. Še več, avtor trdi, do so Skiti tik pred koncilom v IV. stoletju že imeli krščansko cerkev in so poslali v Nikejo svojega episkopa (škofa), ki se je podpisoval z imenom Ros (Rus). Zato tudi krst ruskega kneza Vladimirja z družino ni bil v Kijevu, ampak v Hersonesu; in ne leta 988, temveč 862. Zato Anna Komnena imenuje Izjaslava Kijevskega in Olega Tmutarakanskega kot Skita, galicijske kneze pa imenuje Tavroskiti.

   V knjigi Starodavni Slovani je mnogo zanimivih rokopisov in podatkov o pisavah. Navdahnjen s kriptografskimi izkušnjami predhodnikov (J. Kopitarja in M. Katančića), se je ruski poliglot lotil dešifriranja starodavnih napisov Etruskov in Retov – o njih je menil, da so predniki Slovencev – s pomočjo slovanskih jezikov. O kakovosti prevodov lahko polemiziramo, vendar je bilo dejstvo, da je pri naših prednikih obstajala predcirilična pismenost (in tudi bolj starodavna glagolica) za Venelinove bralce nesporno. »Metod ni iznašel slovanske pisave, ampak je samo rekonstruiral to, kar je že obstajalo do uvedbe maše pri slovanskih plemenih,« takšen je eden od avtorjevih sklepov. Po objavah A. Čertkova in E. Klassena v Rusiji, R. Pešića v Srbiji in lingvističnih raziskavah M. Bora o venetskih in slovanskih elementih v etruski pisavi kot tudi po najnovejših kriptografskih odkritjih v dolini Valcamonica (sever današnje Italije) in v Kamnitem grobu (Ukrajina) se kratke Venelinove opombe zdijo nezrele. Vendar delati prve korake je vedno težje kot iti po utrti poti.

   Seznam bogov starodavnih Slovanov, prepisanih iz Onomastikona Slovenca M. Pohlina iz XVIII. stoletja in Venelinov komentar se tudi zdita na prvi pogled naivna. Vendar pa strokovnjak pri pozornem branju najde tudi tu mnogo dragocenih detajlov: Apolon – se primerja z Belenom, ki je prej veljal za keltskega boga; Sejvin – nas spominja na pomorsko Sivo; Eho – ima slovansko ime Ogglasuvavka, Fortuna – je Sreča; Mars – se primerja s Torom in Ladonom; Minerva – ima čisto rusko analogijo: Modrica (mar to ni naša Mudrena, ki se je utelesila v Vasilisu Premodrem?); Pan – je Pan, tega se v tuje jezike ne prevaja itd. Ko se trudi osmisliti pomen teh in drugih slovanskih bogov, Venelin na splošno sklepa o prevladujočem svetovnonazorskem dualizmu v določenem obdobju razvoja naših prednikov. Po tej filozofiji je dobro (Belen, Belbog) kot tudi zlo (Čert, Černobog) objektivno nujno za življenje, boj med temi polarnostmi se ne dogaja znotraj človeškega uma, ampak v temeljih univerzuma. Nekaterim »pametnjakovičem« je tudi teh odkritij premalo, zanje je dovolj en Bog za vse narode in za vse čase.

   Da, pri Venelinu je mnogo spornih dejstev, so hipoteze, ki zahtevajo nadaljnje raziskave, so pretiravanja in netočnosti, so celo – o, groza – napake. Ustvarjalno iskanje v znanosti je vseeno boljše kot klišeji v duhu »povabila Varjagom« ali »matere mest ruskih«.

   Kot splošno oceno knjige o »Slovenih« je I. Molnar napisal: »Bodoča dela znanstvenikov bodo pokazala, v kolikšni meri je bilo pomembno Venelinovo delo, ki ga je napolnjevala ljubezen do slovanstva in viteška nesebičnost za znanost. Seveda, redki so, ki razumejo nujnost in korist kritičnih raziskav časa do ustanovitve države Varjago-Rusije, vendar pa je iskreno odobravanje teh redkih in njihova simpatija do visokih stremljenj v dušah nesebičnih vredno več kot ploskanje množic.«

COPYRIGHT ATENEY 2001-2005